Ujetost knjižnice med danes in jutri

Toliko idej, o čem pisati, volje pa bolj malo. V preobloženosti z informacijami ter delom se je včasih težko usesti za tipkovnico. Prvič zato, ker se to početje zdi nesmiselno - si dejansko ljudje želijo slišati oz. prebirati še eno mnenje, natančneje - moje mnenje? Drugič se mi ne zdi pravično do ostalih stvari, ki čakajo na boljše čase, da jih postorim. Pogosto razmišljam o tem, da bi mi k pogostejšemu objavljanju na blogu pomagala tema, ki me bolj zanima. Pa sem prišla do zaključka, da bi težko našla temo, ki me zanima bolj kot knjige, knjižnice itn. Težava je v tem, da to pisanje še ni postalo moja navada. Mogoče mi to še uspe.

18. novembra je minilo leto, odkar sem zaposlena v knjižnici. V tem času sem to delo vzljubila še bolj, kot mi je bilo ljubo prej, ko sem v knjižnici delala kot študentka. In v tem letu dni sem se veliko naučila o stroki, ki je prej, razen npr. COBISSa in OPACa ter UDK postavitve, nisem poznala. In moj prvi laični vtis je bil ta, da je knjižnica mnogo več kot stereotipna predstava o stavbi, kjer se nahajajo polne police knjig in kjer delajo ponavadi čudaški knjižničarji, z očali, debelimi kot dno pepelnika (če v poguglate librarian stereotypes, dobite mnogo zanimivih zadetkov).

Sploh sodobna knjižnica se izza zidov in izmed polic seli v spletno okolje. Tudi sama kot vnašalka na domoznanski spletni portal Kamra sodelujem pri gradnji virtualne, digitalne knjižnice. In kje vse najdemo knjižnico v digitalni obliki? Seveda v digitalnih zbirkah, kot so World Digital Library, Europeana, American Memory, Kamra itn. Poleg tega je vse več knjižnic prisotnih na Facebooku, Twitterju, poleg tega imajo svoje bloge ... Med drugim knjižnice, večinoma preko t. i. konzorcijskih nakupov ponujamo tudi različne informacijske vire, kot so npr. Enciklopedija Britanica, zbrike o glasbi, umetnosti, dostop do pravnih besedil (IUS info) in še bi lahko naštevali. Vse lepo in prav. Trudimo se, kolikor se pač v skladu s finančnimi sredstvi lahko, da smo prisotni tudi v digitalnem svetu. 

Vendar se kmalu znajdemo pred dvema težavama, in sicer - nepripravljenostjo knjižničarjev za uporabo novih tehnologij in informacijsko nepismenostjo uporabnikov. Pa recimo, da se knjižničarje še da nekako prisiliti v delo s temi orodji, navsezadnje je to njihovo delo. Vseeno me je presenetilo, da je kar nekaj udeležencev na tečaju za strokovni izpit izkazalo kar precejšnje nepoznavanje razsežnosti digitalne knjižnice. Če ne drugega, naj bi vsak sledil razvoju svoje stroke in prebiral stokovno časopisje (mimogrede, v zadnji številki Organizacije znanja je recimo zanimivo poročilo o novih spletnih katalogih, pri čemer me je očaral predvsem Library Thing). 

Drugo dilemo pa predstavljajo uporabniki - so ti res dovolj pismeni in usposobljeni za uporabo digitalne knjižnice? Žal se v večini primerov izkaže, da ne. Sploh je to presenetljivo pri mlajših generacijah, ki ne storijo skoraj ničesar, brez da bi to objavili na Facebooku ali Twitterju. Večinoma se zatakne že pri guglanju, redko kdo pri iskanju uporablja Boolove opetatorje, ali pa npr. redko kateri študent niti ne ve za opcijo Google Učenjak, kaj šele, da bi uporabljal digitalno knjižnico svoje fakultete. 

Očitno nas tehnologija prehiteva - tako knjižnice in knjižničarje kot uporabnike. Ko smo lani v knjižnici končno ustvarili Facebook profil, sem mislila, da se bo novica hitro razširila vsaj v lokalnem merilu, pa sem bila razočarana - po enem letu imamo le 131 'všečkarjev'.

Vsa navedena dejstva le še potrjuejo, da je knjižničar še vedno jako pomembna oseba, ki je ne more nadomestiti nobeno iskalno orodje ali avtomat za izposojo knjig. Je kažipot v poplavi informacij in kakor ugotavljam, tudi učitej, opismenjevalec, ki uči kako iskati in ne navsezadnje tudi najti.

Moje police ...

... npr. okenska polica. Kjer ni več šest in še ene mini orhideje, ker so jih napadle uši in so morale v osamo. In so jih nadomestile cinije z vrta ... Enostavno & prikupno, a ne?

... pa naj se pohvalim še z mojim novim Billyem (Ikea) - sem mislila, da bo ostalo kaj prostora še za nove knjige, pa je cel Cankar (skoraj celotna zbirka iz ZDSPP) ostal dislociran na neugledni polici pod televizijo. Zgleda, da bom morala prestaviti Audrey in na njeno mesto postaviti še enega Billya :). 

Plaža ali kaj beremo poleti

Najbrž je to zelo pogosta tema blogov, pa vseeno. Ker delam v knjižnici, lahko iz prve roke opazujem, kaj ljudje berejo. Npr. ta teden so bile police s Pattersonovimi krimiči popolnoma prazne. Da ne govorim o raznih zgodovinskih romancah, lahkih poletnih ljubezenskih zgodbicah ... Res je že težko izbrskati kaj, ko te kakšen bralec povpraša po tovrstni literaturi. Nekaj časa sem bila do tega popolnoma nerazumevajoča - deloma sicer še vedno nisem zagovornica floskule "Važno, da se bere" (v podtekstu: tudi če je totalno sranje), vendar sem postala tolerantnejša. Resnici na ljubo tudi sama kdaj pa kdaj rada preberem kakšno manj zahtevno čtivo. Npr. kaj iz žanra vampirske literature, kot so Vampire Diaries L. J. Smith ali Sookie Stackhouse Novels Charlaine Harris (po obeh so posneli tv serijo) - prvo bi res lahko izpustila, druga pa je že zanimivejša, a se mi je ustavilo nekje pri petem delu, saj se zapleti začnejo ponavljati, postajajo bizarnejši in pisanje ni več tako duhovito kot v prvih delih. 

Če naj omenim še eno 'lažjo' knjigo, o kateri se še vedno na veliko govori, piše in jo hvali - tj. roman Služkinje Kathryn Stockett, ki govori o razmerah na ameriškem jugu v 60. letih. O tem bi rekla le to: rasna problematika je zanimiva, mestoma je avtorica zelo duhovita, a vse skupaj je preprosto preveč razvleče - roman je dolg čez 600 strani. Sicer prisrčno branje, vseeno pa ne knjiga, ki si jo bom zapomnila.

Zanimivo je, da se je izraz plaža uveljavil kot oznaka za moralno in estetsko razvrednoteno literaturo. Kot je rekla neka bralka: "Dajte mi nekaj lahkega za na plažo, tako da bom lahko z enim očesom še na vnuke zraven pazila". Sama sem sicer vesela, da je izposoja poleti velika, vendar, kot sem že omenila - mogoče bi bila bolj vesela, če bi se namesto 'na metre' bralo manj, pa tisto kvalitetneje. Ravno na plaži si oddahnemo (razen če ne pazimo vnukov :)), imamo spočite možgane, da lahko preberemo kaj zahtevnejšega, kar zahteva boljšo pozornost. In sem zelo vesela bralcev, ki to počnejo.

In moji bralni načrti za preostanek tega poletja? Prebrati knjige, ki se mi valjajo po policah, pa jih še nisem imela časa prebrat, npr. Tolkienove Children of Húrin, trilogijo Chanters of Tremaris (Kate Constable), potem moje nakupe iz knjigarne Behemot - Mathias Malzieu: The Boy With the Cukoo-Clock Heart, Gaimanovo The Graveyeard Book in knjigo Jamesa Hawesa Excavating Kafka. Ko smo že pri Kafki, bi rada prebrala še drugi del korespondence med njim in Felice Bauer, da vidim, kako se je 'stvar razpletla'. Pa seveda en kup klasikov, ki mi jih še ni uspelo. Bralnih načrtov ni ne konca ne kraja in mislim, da mi nikoli ne bo uspelo prebrati vsega, kar bi si želela ... Pa vendar bom poskusila vsaj del tega izpolniti to poletje. Ni lepšega kot ležati na ležalniku, piti hladno pijačo in brati dobro knjigo. In, kaj bereš ti?

Brisanje prahu ...

Vse začetno navdušenje se je kmalu poleglo ... oziroma niti ne - idej je bilo mnogo, premnogo, a ne volje in časa, da bi jih zapisala ... Zato danes le nekaj tistih najintenzivnejših impresij.

Tista, ki je pometla z vsemi in ki je niti ne dojemam kot knjige, leposlovja, temveč bolj kot nek unikaten svet, ki je v mojega vstopil, ko sem ga najbolj potrebovala (torej enkrat v najbolj depresivnem pomladnem obdobju), je knjiga Psi, misterioznega avtorja Erosa. Sprva sem bila zelo skeptična, sploh zaradi vsega medijskega in marketinškega pompa, s katerim se je knjiga pojavila na našem trgu. Potem pa me je, po domače povedano, 'premagal firbec' in sem jo prebrala. Čeprav je knjiga - recimo v zapisu v COBISSU - opredeljena kot roman, je nisem brala kot literarnega dela. Niti ne kot nekega ezoteričnega priročnika. Je nekaj popolnoma novega in kot je bilo že neštetokrat napisano, je to knjiga, ki te prebere. Zakaj? No, to boste vedeli šele, ko jo boste prebrali. Knjiga, o kateri se bo še veliko govorilo, tule je recimo povezava na zapis Mance Košir. Zanimivo je spremljati komentarje bralcev in avtorja knjige na Facebooku, kjer najdemo vse - od patetičnih doživljajskih opisov do na pol znanstvenih razlag.  Mogoče bom knjigi posvetila kak posamezen zapis, ko se s počasnim branjem znova pretolčem do konca (od svojega rojstnega dne dalje imam tudi lasten izvod:)).

Med drugim sem tudi članica enega izmed bralnih krožkov, ki so nastali na pobudo akcije Beremo z Manco Košir. Do blazne fame teh krožkov sem bila tudi dolgo časa skeptična, dokler nisem po službeni dolžnosti 'pristala' v enem od njih. Tudi v tem primeru so bili moji dvomi poraženi - spoznala sem, da je deljenje lastne bralne izkušnje v intimnem krogu (po definiciji krožek obsega 5 do 12 udeležencev) poglabljanje lastnega bralnega doživetja, lastne interpretacije prebranega ... In seveda ni Erosov Psi edina knjiga, ki te bere, bere te prav vsaka. Kajti v vsako projiciramo svoj lasten svet, ali bolje - vse prebrano projiciramo v lasten svet oziroma interpretiramo v okviru lastnega besedilnega sveta. In zelo zanimivo je, ko se sreča več besedilnih svetov. Seveda pride do nesoglasij. Najzanimivejše pa je, da s tem procesom deljenja pogleda na prebrano deliš sebe, se razkrivaš, se razgališ "od peta do srca" (verz Vanje Strle). Zato se med 'krožkarji' stkejo zelo prefinjene intimne vezi. Kar neverjetno pa postane doživetje takrat, ko se sreča več krožkov, kar se zgodi enkrat na leto, letos se je to zgodilo 18. aprila v hiši DSP-ja, in sicer z avtorji Štefanom Kardošem, Tonetom Partljičem in pesnico Vanjo Strle. Zanimiva pisana kombinacija, ki pa je izpadla kot neverjetno posrečena. Poročilo z dogodka je bilo objavljeno npr. v Pogledih - sicer sem ob branju le-tega dobila občutek, da avtorica ni ravno sledila dogajanju, sploh ko opisuje Kardoševo reakcijo na Mančino vprašanje glede njegovega zasebnega življenja, ki je bila zelo iskrena in hkrati pretresljiva ... Kakor koli, bralni krožki so me prepričali. 

Več kot prepričala pa me je tudi zadnja stvaritev Nine Kokelj - Slamnata dežela, s čudovitimi ilustracijami Maje Babič Košir. Več o tem pa v naslednji številki Mentorja (no, odvisno od tega, če sem ujela rok oddaje).

In moji bralni načrti? Na polici me čakajo Žabotov roman Ljudstvo Lunja, pa prvi del Faldbakknove Skandinavske mizantropije ... In še kaj bi se našlo, a o tem več naslednjič.

Ob prvem pomladnem dnevu in svetovnem dnevu poezije ...

... vam poklanjam mojo malo stvaritev (s prečudovito glasbeno/video spremljavo Jónsja & Alexa)

Intimnost notranjih dvorišč

Ko se težke dežne kaplje

odbijajo od ulilčnih tal

se zazrem v svoje

notranje dvorišče.

Stopim vase z ulice

v odseve spogledljivih oken

v stokrat prelomljeno svetlobo

v molčečo notranjost

se zvrnem.

(Osamljeno sili plevel

iz špranj v betonu

in v senčni kot

so si ptice znosile gnezdo ...)

Zakličem svoje ime

in se izgubim v odmevu ...

 Urška – Anchea ©

 

Moje notranje sanjsko življenje

Naj se sliši še tako patetično, knjige so me zaznamovale že od nekdaj. Kot bi imela neko prirojeno obsesijo. Ni lepšega, kot v rokah držati knjigo, jo odpreti, pustiti, da med prsti zletijo strani in vate puhne vonj po papirju in lepilu ... S prsti polzeti po potiskanih straneh, morda kot prvi obiskovalec prostora med platnicami, mogoče tisoči - v vsakem primeru vznemirljivo početje. Vsaka knjiga je svet zase, in vsakič, ko odprem platnice, se pred mano zgradi nov svet, neznani univerzum, v katerega me včasih posrka neznanska sila, včasih pa obstojim že na pragu in ali pa se razgledam le po predprostoru in se premislim, preden me osiromašen svet besed razočara. Če parafraziram enega najbolj znanih Kafkovih citatov, so knjige del mojega notranjega sanjskega življenja, ki bi ga po kompleksnosti lahko primerjala z Ecovo knjižnico iz Imena rože (mogoče le malce modernizirano). Neizmerno me izpolnjuje dejstvo, da lahko to notranje življenje živim tudi navzven, torej sem ga živela navzven kot študentka slovenščine in primerjalne književnosti, sedaj pa kot knjižničarka, občasno s pisanjem člankov o literaturi, ko najdem kakšen miren večer, pa tudi kot ustvarjalka besednih svetov. 

Police mojega notranjega sanjskega sveta pa ne naseljujejo le knjige ali besede, temveč tudi mirne ali gibljive podobe in glasba. Ob neverjetni produkciji umetnosti dandanes pa je situacija žal taka, da umetnost, ki jo zaužijem, v pomanjkanju časa in miru velikokrat le nemarno odložim na polico ... Zato sem se odločila ustvariti to virtualno polico, na katero ne bom le odlagala knjig, slik, fotografij, filmov, glasbe itn., temveč bom o njih tudi razmislila, jih zato natančneje opazovala in nenazadnje - delila svoje mnenje z drugimi iščoč mnjenja drugih.

Naj za zaključek tega in uvod v moja nadaljnja pisanja navedem citat mojstra, večnega klasika in enega mojih najljubših avtorjev:

»Gledano s strani literature je moja usoda zelo preprosta. Čut za prikazovanje mojega sanjskega notranjega življenja je vse drugo potisnil v postranskost, in je to zato strahotno zakrnelo in ne neha krneti. Nič drugega me nikoli ne bo moglo zadovoljiti.«

Franz Kafka: Dnevniki: 1912–1914. (str. 127)