ponedeljek, 21. marec 2011

Ob prvem pomladnem dnevu in svetovnem dnevu poezije ...

... vam poklanjam mojo malo stvaritev (s prečudovito glasbeno/video spremljavo Jónsja & Alexa)


Intimnost notranjih dvorišč

Ko se težke dežne kaplje
odbijajo od ulilčnih tal
se zazrem v svoje
notranje dvorišče.

Stopim vase z ulice
v odseve spogledljivih oken
v stokrat prelomljeno svetlobo
v molčečo notranjost
se zvrnem.


(Osamljeno sili plevel
iz špranj v betonu
in v senčni kot
so si ptice znosile gnezdo ...)

Zakličem svoje ime
in se izgubim v odmevu ...


 Urška – Anchea ©

 

nedelja, 20. marec 2011

Moje notranje sanjsko življenje

Naj se sliši še tako patetično, knjige so me zaznamovale že od nekdaj. Kot bi imela neko prirojeno obsesijo. Ni lepšega, kot v rokah držati knjigo, jo odpreti, pustiti, da med prsti zletijo strani in vate puhne vonj po papirju in lepilu ... S prsti polzeti po potiskanih straneh, morda kot prvi obiskovalec prostora med platnicami, mogoče tisoči - v vsakem primeru vznemirljivo početje. Vsaka knjiga je svet zase, in vsakič, ko odprem platnice, se pred mano zgradi nov svet, neznani univerzum, v katerega me včasih posrka neznanska sila, včasih pa obstojim že na pragu in ali pa se razgledam le po predprostoru in se premislim, preden me osiromašen svet besed razočara. Če parafraziram enega najbolj znanih Kafkovih citatov, so knjige del mojega notranjega sanjskega življenja, ki bi ga po kompleksnosti lahko primerjala z Ecovo knjižnico iz Imena rože (mogoče le malce modernizirano). Neizmerno me izpolnjuje dejstvo, da lahko to notranje življenje živim tudi navzven, torej sem ga živela navzven kot študentka slovenščine in primerjalne književnosti, sedaj pa kot knjižničarka, občasno s pisanjem člankov o literaturi, ko najdem kakšen miren večer, pa tudi kot ustvarjalka besednih svetov. 


Police mojega notranjega sanjskega sveta pa ne naseljujejo le knjige ali besede, temveč tudi mirne ali gibljive podobe in glasba. Ob neverjetni produkciji umetnosti dandanes pa je situacija žal taka, da umetnost, ki jo zaužijem, v pomanjkanju časa in miru velikokrat le nemarno odložim na polico ... Zato sem se odločila ustvariti to virtualno polico, na katero ne bom le odlagala knjig, slik, fotografij, filmov, glasbe itn., temveč bom o njih tudi razmislila, jih zato natančneje opazovala in nenazadnje - delila svoje mnenje z drugimi iščoč mnjenja drugih.

Naj za zaključek tega in uvod v moja nadaljnja pisanja navedem citat mojstra, večnega klasika in enega mojih najljubših avtorjev:

»Gledano s strani literature je moja usoda zelo preprosta. Čut za prikazovanje mojega sanjskega notranjega življenja je vse drugo potisnil v postranskost, in je to zato strahotno zakrnelo in ne neha krneti. Nič drugega me nikoli ne bo moglo zadovoljiti.«

Franz Kafka: Dnevniki: 1912–1914. (str. 127)