sreda, 6. junij 2012

Trans.

Pri mladinskem bralnem krožku, ki ga vodim, sem za 'zaključno temo' letos izbrala transsekusalnost. Pod roke mi je namreč prišla zanimiva mladinska knjiga Julie Anne Peters Luna. Luna oz. Liam je punca, rojena v telesu fanta. Njegovo skrivnost pozna le sestra in njegovi internetni trans prijatleji. Knjiga odlično opiše stiske posameznika, rojenega v napačnem telesu in sitiske ljudi okrog njega. Ker pa na našem krožku ne le beremo in se o tem pogovarjamo, ampak ponavadi povabimo na pogovor še kakega gosta, sem tokrat poprosila za pomoč društvo LeGeBiTra, preko katerega sem prišla do Katarine Župevc, ki temo dobro pozna, saj o tem piše dokrsko nalogo. Na srečanju smo ugotovili, da je na žalost ta tema še vedno tabu in se o njej premalo govori. 


Ponavadi na krožek s seboj prinesem tudi nekaj strokovnih knjig na temo, ki jo obravnavamo. Tokrat sem prišla praznih rok. Ker me je tema zelo zanimala, sem prebrala Novo rojstvo Matjaža Miheliča, ki opisuje spremembo spola naše najbolj znane transseksualke Salomé. Z literarnega vidika od knjige seveda ne odneseš prav veliko, je pa edina slovenska nestrokovna knjiga na to temo, ki jo boste dobili v knjižnicah. 


Za tem pa sem prišla do pravega bisera - romana Middlesex Jeffereya Eugenidesa. Gre za življenjsko zgodbo interseksualca, 'hermafrodita' Calliope, ki nas, da nam pove svojo življenjsko zgodbo, popelje nazaj na začetek 20. stoletja, k svojim grškim koreninam. Več ne bi izdala, gre res za roman, ki ga težko spustiš iz rok, čeprav je knjiga zelo zajetna in težka. Priporočam, da si katero od teh knjig vzamete v roke. S knjigo nad tabuje in predsodke! :)



ponedeljek, 16. januar 2012

Prostost sveta ali sodobna socialn(okritičn)a poezija

Lepo je, ko te nova knjiga preseneti. Tokrat me je presenetil Vinko Möderndorfer s pesniško zbirko Prostost sveta  (Knjižna zadruga, 2011) - tudi bolj osebnoizpovedna Nimam več sadja zate (Goga, 2011) ni slaba, pa vseeno me je prva bolj nagovorila.




Všeč mi je, ker presega emo predapokaliptično jamranje v smislu oh, ta svet je v p****, vsi trpimo, itak bo kmalu vsega konec ... In se postavlja v igriv kritičen dialog s težavami sodobnega časa, kdaj pa kdaj spominja na besedila pankrokovske glasbe. Prav lahko si predstavljam, kako npr. Otroci socializma izvajajo komad z besedilom pesmi Zmotila se je prvič - "zmotila se je drugič / potem je opazila / da jih ima trideset / še včeraj sem bila devetnajst / se je čudila".




Ali pa še bolje pesem Kaj sta mi dala starša - pesnik našteva: upanje, vero v deset zapovedi, veselja, občutek za solidarnost, ljubezen do bližnjega, zaupanje v ljudi, ponos ... Konča pa: "nič mi nista dala / kar bi mi / v današnjem času / prišlo prav."

Zaključi s Sveto jezo: pridigo - "Ni treba čakati, da pride dno do tebe, ni treba, da moraš izgubiti vse, da bi lahko dobil vse. Če njihove lumparije ne bodo kaznovane, boste morali, moji lubi Slovenci, vzezi mesarico in kij v svoje roke."

In sem se zamislila nad lubimi Slovenci (torej tudi nad sabo). Kje zavraga je zdaj tista naša puntarska kri, v časih, ko bi jo potrebovali? Saj imamo proteste, študentje zasedajo fakulteto (šele dve leti po takih protestih npr. na Dunaju in v Zagrebu ...), ljudje stavkajo pred borzo, pa vseeno - premalo. Kakšna katastrofa se bo še morala zgoditi, da bo odjeknil en malo glasnejši glas iz mladih, predvsem študentskih, ust, da je DOVOLJ. Saj med študenti obstajajo antikapitalsitična in antifašistična in nevemkakšna še združenja, a vprašanje je, kaj počne večina. Spi na udobju kapitalistične zasičenosti z materialnimi dobrinami - vendar se ta počasi ruši ... Je res treba, da nas nekaj osebno prizadane, da se za to zavzamemo?

Rada bi brala več take poezije izpod mladih peres in ne le kot sklicevanje na podobne situacije in občutja iz (pol)pretekle zgodovine. Rada bi dobila občutek, da se mladi zavedajo resnosti trenutne situacije, da pokažejo nestrinjanje. In ne samo, da jim je pomembno, kako so oblečeni, kakšen stil življenja 'furajo', kam hodijo ven ... Da pozabijo na imidž in se zavzamejo za Stvar - za Svet. Da nehajo biti egocentrični razvajenci, da bodo nekoč postali dobri politiki, ki jim ne gre le za lastno rit in moč in uspeh. Malo idealizma potrebujemo. Spoštovanja osnovnih vrednot. Le tako bo svet preživel. Če bo znova in znova zmagoval nihilizem, smo pogoreli.

Upanje umre zadnje.