Vse začetno navdušenje se je kmalu poleglo ... oziroma niti ne - idej je bilo mnogo, premnogo, a ne volje in časa, da bi jih zapisala ... Zato danes le nekaj tistih najintenzivnejših impresij.
Tista, ki je pometla z vsemi in ki je niti ne dojemam kot knjige, leposlovja, temveč bolj kot nek unikaten svet, ki je v mojega vstopil, ko sem ga najbolj potrebovala (torej enkrat v najbolj depresivnem pomladnem obdobju), je knjiga Psi, misterioznega avtorja Erosa. Sprva sem bila zelo skeptična, sploh zaradi vsega medijskega in marketinškega pompa, s katerim se je knjiga pojavila na našem trgu. Potem pa me je, po domače povedano, 'premagal firbec' in sem jo prebrala. Čeprav je knjiga - recimo v zapisu v COBISSU - opredeljena kot roman, je nisem brala kot literarnega dela. Niti ne kot nekega ezoteričnega priročnika. Je nekaj popolnoma novega in kot je bilo že neštetokrat napisano, je to knjiga, ki te prebere. Zakaj? No, to boste vedeli šele, ko jo boste prebrali. Knjiga, o kateri se bo še veliko govorilo, tule je recimo povezava na zapis Mance Košir. Zanimivo je spremljati komentarje bralcev in avtorja knjige na Facebooku, kjer najdemo vse - od patetičnih doživljajskih opisov do na pol znanstvenih razlag. Mogoče bom knjigi posvetila kak posamezen zapis, ko se s počasnim branjem znova pretolčem do konca (od svojega rojstnega dne dalje imam tudi lasten izvod:)).
Med drugim sem tudi članica enega izmed bralnih krožkov, ki so nastali na pobudo akcije Beremo z Manco Košir. Do blazne fame teh krožkov sem bila tudi dolgo časa skeptična, dokler nisem po službeni dolžnosti 'pristala' v enem od njih. Tudi v tem primeru so bili moji dvomi poraženi - spoznala sem, da je deljenje lastne bralne izkušnje v intimnem krogu (po definiciji krožek obsega 5 do 12 udeležencev) poglabljanje lastnega bralnega doživetja, lastne interpretacije prebranega ... In seveda ni Erosov Psi edina knjiga, ki te bere, bere te prav vsaka. Kajti v vsako projiciramo svoj lasten svet, ali bolje - vse prebrano projiciramo v lasten svet oziroma interpretiramo v okviru lastnega besedilnega sveta. In zelo zanimivo je, ko se sreča več besedilnih svetov. Seveda pride do nesoglasij. Najzanimivejše pa je, da s tem procesom deljenja pogleda na prebrano deliš sebe, se razkrivaš, se razgališ "od peta do srca" (verz Vanje Strle). Zato se med 'krožkarji' stkejo zelo prefinjene intimne vezi. Kar neverjetno pa postane doživetje takrat, ko se sreča več krožkov, kar se zgodi enkrat na leto, letos se je to zgodilo 18. aprila v hiši DSP-ja, in sicer z avtorji Štefanom Kardošem, Tonetom Partljičem in pesnico Vanjo Strle. Zanimiva pisana kombinacija, ki pa je izpadla kot neverjetno posrečena. Poročilo z dogodka je bilo objavljeno npr. v Pogledih - sicer sem ob branju le-tega dobila občutek, da avtorica ni ravno sledila dogajanju, sploh ko opisuje Kardoševo reakcijo na Mančino vprašanje glede njegovega zasebnega življenja, ki je bila zelo iskrena in hkrati pretresljiva ... Kakor koli, bralni krožki so me prepričali.
Več kot prepričala pa me je tudi zadnja stvaritev Nine Kokelj - Slamnata dežela, s čudovitimi ilustracijami Maje Babič Košir. Več o tem pa v naslednji številki Mentorja (no, odvisno od tega, če sem ujela rok oddaje).
In moji bralni načrti? Na polici me čakajo Žabotov roman Ljudstvo Lunja, pa prvi del Faldbakknove Skandinavske mizantropije ... In še kaj bi se našlo, a o tem več naslednjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar