Toliko idej, o čem pisati, volje pa bolj malo. V preobloženosti z informacijami ter delom se je včasih težko usesti za tipkovnico. Prvič zato, ker se to početje zdi nesmiselno - si dejansko ljudje želijo slišati oz. prebirati še eno mnenje, natančneje - moje mnenje? Drugič se mi ne zdi pravično do ostalih stvari, ki čakajo na boljše čase, da jih postorim. Pogosto razmišljam o tem, da bi mi k pogostejšemu objavljanju na blogu pomagala tema, ki me bolj zanima. Pa sem prišla do zaključka, da bi težko našla temo, ki me zanima bolj kot knjige, knjižnice itn. Težava je v tem, da to pisanje še ni postalo moja navada. Mogoče mi to še uspe.
18. novembra je minilo leto, odkar sem zaposlena v knjižnici. V tem času sem to delo vzljubila še bolj, kot mi je bilo ljubo prej, ko sem v knjižnici delala kot študentka. In v tem letu dni sem se veliko naučila o stroki, ki je prej, razen npr. COBISSa in OPACa ter UDK postavitve, nisem poznala. In moj prvi laični vtis je bil ta, da je knjižnica mnogo več kot stereotipna predstava o stavbi, kjer se nahajajo polne police knjig in kjer delajo ponavadi čudaški knjižničarji, z očali, debelimi kot dno pepelnika (če v poguglate librarian stereotypes, dobite mnogo zanimivih zadetkov).
Sploh sodobna knjižnica se izza zidov in izmed polic seli v spletno okolje. Tudi sama kot vnašalka na domoznanski spletni portal Kamra sodelujem pri gradnji virtualne, digitalne knjižnice. In kje vse najdemo knjižnico v digitalni obliki? Seveda v digitalnih zbirkah, kot so World Digital Library, Europeana, American Memory, Kamra itn. Poleg tega je vse več knjižnic prisotnih na Facebooku, Twitterju, poleg tega imajo svoje bloge ... Med drugim knjižnice, večinoma preko t. i. konzorcijskih nakupov ponujamo tudi različne informacijske vire, kot so npr. Enciklopedija Britanica, zbrike o glasbi, umetnosti, dostop do pravnih besedil (IUS info) in še bi lahko naštevali. Vse lepo in prav. Trudimo se, kolikor se pač v skladu s finančnimi sredstvi lahko, da smo prisotni tudi v digitalnem svetu.
Vendar se kmalu znajdemo pred dvema težavama, in sicer - nepripravljenostjo knjižničarjev za uporabo novih tehnologij in informacijsko nepismenostjo uporabnikov. Pa recimo, da se knjižničarje še da nekako prisiliti v delo s temi orodji, navsezadnje je to njihovo delo. Vseeno me je presenetilo, da je kar nekaj udeležencev na tečaju za strokovni izpit izkazalo kar precejšnje nepoznavanje razsežnosti digitalne knjižnice. Če ne drugega, naj bi vsak sledil razvoju svoje stroke in prebiral stokovno časopisje (mimogrede, v zadnji številki Organizacije znanja je recimo zanimivo poročilo o novih spletnih katalogih, pri čemer me je očaral predvsem Library Thing).
Drugo dilemo pa predstavljajo uporabniki - so ti res dovolj pismeni in usposobljeni za uporabo digitalne knjižnice? Žal se v večini primerov izkaže, da ne. Sploh je to presenetljivo pri mlajših generacijah, ki ne storijo skoraj ničesar, brez da bi to objavili na Facebooku ali Twitterju. Večinoma se zatakne že pri guglanju, redko kdo pri iskanju uporablja Boolove opetatorje, ali pa npr. redko kateri študent niti ne ve za opcijo Google Učenjak, kaj šele, da bi uporabljal digitalno knjižnico svoje fakultete.
Očitno nas tehnologija prehiteva - tako knjižnice in knjižničarje kot uporabnike. Ko smo lani v knjižnici končno ustvarili Facebook profil, sem mislila, da se bo novica hitro razširila vsaj v lokalnem merilu, pa sem bila razočarana - po enem letu imamo le 131 'všečkarjev'.
Vsa navedena dejstva le še potrjuejo, da je knjižničar še vedno jako pomembna oseba, ki je ne more nadomestiti nobeno iskalno orodje ali avtomat za izposojo knjig. Je kažipot v poplavi informacij in kakor ugotavljam, tudi učitej, opismenjevalec, ki uči kako iskati in ne navsezadnje tudi najti.
Vsa navedena dejstva le še potrjuejo, da je knjižničar še vedno jako pomembna oseba, ki je ne more nadomestiti nobeno iskalno orodje ali avtomat za izposojo knjig. Je kažipot v poplavi informacij in kakor ugotavljam, tudi učitej, opismenjevalec, ki uči kako iskati in ne navsezadnje tudi najti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar