Všeč mi je, ker presega emo predapokaliptično jamranje v smislu oh, ta svet je v p****, vsi trpimo, itak bo kmalu vsega konec ... In se postavlja v igriv kritičen dialog s težavami sodobnega časa, kdaj pa kdaj spominja na besedila pankrokovske glasbe. Prav lahko si predstavljam, kako npr. Otroci socializma izvajajo komad z besedilom pesmi Zmotila se je prvič - "zmotila se je drugič / potem je opazila / da jih ima trideset / še včeraj sem bila devetnajst / se je čudila".
Ali pa še bolje pesem Kaj sta mi dala starša - pesnik našteva: upanje, vero v deset zapovedi, veselja, občutek za solidarnost, ljubezen do bližnjega, zaupanje v ljudi, ponos ... Konča pa: "nič mi nista dala / kar bi mi / v današnjem času / prišlo prav."
Zaključi s Sveto jezo: pridigo - "Ni treba čakati, da pride dno do tebe, ni treba, da moraš izgubiti vse, da bi lahko dobil vse. Če njihove lumparije ne bodo kaznovane, boste morali, moji lubi Slovenci, vzezi mesarico in kij v svoje roke."
In sem se zamislila nad lubimi Slovenci (torej tudi nad sabo). Kje zavraga je zdaj tista naša puntarska kri, v časih, ko bi jo potrebovali? Saj imamo proteste, študentje zasedajo fakulteto (šele dve leti po takih protestih npr. na Dunaju in v Zagrebu ...), ljudje stavkajo pred borzo, pa vseeno - premalo. Kakšna katastrofa se bo še morala zgoditi, da bo odjeknil en malo glasnejši glas iz mladih, predvsem študentskih, ust, da je DOVOLJ. Saj med študenti obstajajo antikapitalsitična in antifašistična in nevemkakšna še združenja, a vprašanje je, kaj počne večina. Spi na udobju kapitalistične zasičenosti z materialnimi dobrinami - vendar se ta počasi ruši ... Je res treba, da nas nekaj osebno prizadane, da se za to zavzamemo?
Rada bi brala več take poezije izpod mladih peres in ne le kot sklicevanje na podobne situacije in občutja iz (pol)pretekle zgodovine. Rada bi dobila občutek, da se mladi zavedajo resnosti trenutne situacije, da pokažejo nestrinjanje. In ne samo, da jim je pomembno, kako so oblečeni, kakšen stil življenja 'furajo', kam hodijo ven ... Da pozabijo na imidž in se zavzamejo za Stvar - za Svet. Da nehajo biti egocentrični razvajenci, da bodo nekoč postali dobri politiki, ki jim ne gre le za lastno rit in moč in uspeh. Malo idealizma potrebujemo. Spoštovanja osnovnih vrednot. Le tako bo svet preživel. Če bo znova in znova zmagoval nihilizem, smo pogoreli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar